Zveza: Dopis SMO, z dne 7. 3. 2025 – nedopustnost prisilnega bivanja na določenem kraju brez ustreznega nadomestila

 

 

Spoštovani,

 

na GŠSV smo dne 10. 3. 205 prejeli zgoraj naveden dopis, v katerem SMO od naslovnega organa zahteva, da se odrejeno bivanje na določenem kraju šteje v delovni čas in se obravnava kot pripravljenost na določenem kraju, za kar delavcu pripada plačilo za delo v manj ugodnem delovnem času; nadalje zahteva, da se pri izvajanju navedenega instituta dosledno spoštuje veljavna zakonodaja, kolektivne pogodbe in sodba praksa, tudi praksa sodišča SEU.

 

Skladno z Zakonom o obrambi (Uradni list RS, št. 103/04 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami), kraj opravljanja dela ni bistvena sestavina pogodbe o zaposlitvi (deseti odstavek 92. člena), kar pomeni, da lokacija opravljanja dela v pogodbi o zaposlitvi ni določena ter da pripadniki Slovenske vojske redne naloge opravljajo tudi na terenu v drugih delih Republike Slovenije in ne zgolj na lokaciji njihove matične enote. Ob tem so pripadniki Slovenske vojske dolžni, zaradi potreb službe, opravljati delo v posebnih pogojih dela (96. člen ZObr), med katerimi je tako pripravljenost za delo (8. točka 2. odstavka 96. člena ZObr, 97.e člen ZObr), kot bivanje v vojaški enoti ali zavodu oziroma drugem določenem mestu (12. točka 2. odstavka 96. člena ZObr, 198.-201. točka Pravila službe v SV). Pripravljenost za delo je dopustno odrediti, ko aktivnost terja obvezno prisotnost na delovnem mestu ali določenem kraju in bi v primeru izrednega dogodka, druge nujne naloge oziroma načrta aktivnosti, moral pripadnik takoj začeti oziroma nadaljevati z delom. Oba navedena pogoja morata biti kumulativno izpolnjena. V kolikor je potrebno zagotoviti le prisotnost pripadnikov na določenem kraju, se za čas počitka odredi bivanje v vojaški enoti ali zavodu oziroma drugem določenem mestu. Če naloge ne zahtevajo, da je po zaključku dnevnih aktivnosti, tj. v času počitka, potrebno zagotavljati pripravljenost za delo, se pripravljenost ne odredi (tako tudi iz Ukaza o načinu izvajanja pripravljenosti za delo v SV, številka 1005-59/2018-426). Navedeno pomeni, da sta pripravljenost za delo in bivanje na določenem kraju dva ločena instituta, ki se razlikujeta tako po vsebini, kot po namenu, in tako ne držijo trditve SMO, da je potrebno odrejanje bivanja na določenem kraju obravnavati enako kot pripravljenost na določenem kraju, četudi bivanje na določenem kraju finančno ni ovrednoteno. Za pripadnike SV velja več omejitev in prepovedi (npr. prepoved dvojnega državljanstva, prepoved članstva v političnih strankah, prepoved oz. omejitev opravljanja dopolnilnega dela, prepoved stavke – slednja prepoved je finačno ovrednoteno šele od leta 2021 dalje), ki niso finančno ovrednotene, kar pa ne pomeni, da zaradi tega omejitve in prepovedi ne veljajo in jih ni potrebno upoštevati oz. jih ni dovoljeno uporabiti, kot to zmotno trdi SMO. Nenazadnje, pripadniki sklenejo delovno razmerje v SV s pogodbo o zaposlitvi, in s tem (kot to velja povsod drugje) se prostovoljno (svobodno) vključijo v organiziran delovni proces. Že ob zaposlitvi pa so natančno seznanjeni z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja.

 

 

Glede navedb SMO, da je potrebno čas bivanja na določenem kraju šteti v delovni čas, pojasnjujemo, da je potrebo pri presoji definicije delovnega časa izhajati iz 2. člena Direktive 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa, ki določa da je delovni čas vsak čas, v katerem delavec:  dela  je na razpolago delodajalcu in  opravlja svoje naloge ali dolžnosti v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali prakso. Tako tudi iz obsežne sodbe prakse SEU. Pripadnik v času bivanja na določenem kraju ne dela, ni na razpolago delodajalcu, niti ne opravlja svojih del in nalog, zato navedenega obdobja ni mogoče šteti v delovni čas, temveč se navedeno obdobje šteje v čas počitka.

 

 

Pravilnost in zakonitost navedenega odrejanja obvezne prisotnosti v vojašnici je preverilo tudi sodišče (VDSS Pdp 1066/2015) in odločilo, da tožnik v času obvezne prisotnosti v vojašnici ni opravljal poklicnega dela na obrambnem področju v smislu 96. člena ZObr, zato ni upravičen do plačila za delo preko polnega delovnega časa. Nalog, ki jih je tožnik opravljal vezane na bivanje v vojašnici, upoštevanje omejitev glede prostih izhodov, ni mogoče šteti za efektivno opravljanje dela, saj gre za naloge, ki so povezane s samim bivanje v vojašnici. Tako tudi iz številnih sodb, ki se nanašajo na zagotavljanje tedenskega in dnevnega počitka na MOM (VDSS Pdp 937/2017, VSRS VIII Ips 11/2019) iz katerih izhaja, da med značilnosti vojaške službe spada dolžnost pripadnikov, da spoštujejo pravila vojske katere pripadniki so. Ta režim vključuje različna pravila ravnanja in obnašanja, nastanitve in reda, ki so prilagojena zahtevam vojaške organizacija, tudi okoliščinam in pogojem skupne nastanitve in bivanja v vojašnicah ali vojaških taborih. Podvrženost pravilom, kar vključuje tudi nošenje uniforme in nedovoljenost zasebnih izhodov pri opravljanju vojaške službe, ni mogoče šteti za dolžnost, ki izključuje možnost počitka. Prav tako ne gre za neke aktivnosti, ki same po sebi pomenijo izvajanje delovnih nalog. Glede na navedeno ni mogoče slediti navedbam SMO, da pripadnikom v času bivanja na določenem kraju ni omogočen prosti čas, zgolj iz razloga ker po njihovi oceni prosti čas ni primerljiv s prostim časom v zasebnem času, ker je pač v času bivanja na določenem kraju podvržen vojaškim predpisom in hišnemu redu. Smiselno enako tudi iz sodbe SEU C-344/19 in sklepa VIII Ips 147/2018, iz katerega izhaja, da je zaradi narave in organizacije dela na lokacijah oddajnih centrov stalne pripravljenost zgolj zaradi tega, ker je tožnik več dni zapored delal in bival na teh lokacijah, ni mogoče šteti v delovni čas. Prav tako dejstvo, da so bile možnosti za prostočasne aktivnosti omejene zaradi geografskih značilnosti kraja, na katerem je tožnik opravljal dela in tudi bival, ne vpliva samo po sebi na opredelitev obdobja pripravljenosti za delovni čas. Pomembno je, ali so bile njegove prostočasne aktivnosti omejene zaradi zavez, ki jih je naložil delodajalec v času pripravljenosti. Delne omejitve svobode gibanje in svobode posvečanja osebnim in družbenim interesom ne izhajajo neposredno iz zavez, ki jih je naložil delodajalec, temveč iz objektivnih posebnih okoliščin (na primer geografska lega in druge značilnosti kraja bivanja), ki ne spadajo v okvir pogodbene odgovornosti delodajalca in ki niso take, da bi posegle v dejanskost počitka delavca v času pripravljenosti.

 

 

Navedenemu pritrjuje ureditev iz 23. člena Uredbe o delovnem času v organih državne uprave (Uradni list RS, št. 40/17 s sprem. in dopol.), ki določa, da se v ure prisotnosti na delu priznava čas potovanja in čas dejanskega opravljanja dela. Kadar službena pot traja več dni, se v dneh, ko javni uslužbenec ne potuje, ampak le opravlja delovne obveznosti v kraju, kamor ga je napotil delodajalec (t. i. »vmesni« dnevi), šteje v delovni čas trajanje dejanskega opravljanja dela (čas trajanja sestanka oziroma opravljanja drugih delovnih obveznosti). V delovni čas se v teh dneh šteje tudi čas, potreben za prihod iz kraja nastanitve do kraja sestanka in nazaj. Preostali čas pa, upoštevaje definicijo efektivnega delovnega časa iz 142. člena ZDR-1, spada v počitek javnega uslužbenca, saj kljub temu, da je javni uslužbenec na službeni poti, lahko čas, ko ne dela, porabi po svoji lastni volji in ga nameni počitku (več in podrobneje o tem Priznavanje opravljenih ur na službeni poti; Pojasnila k 23. členu Uredbe o delovnem času v organih državne uprave, objavljeno na spletni strani MJU).

 

 

Glede na vse navedeno ocenjujemo, da je povsem pravilno in zakonito ter skladno s sodno prakso, da se v primeru opravljanja večdnevnih aktivnosti, ko je zaradi geografskih značilnosti kraja in/ali narave nalog nemogoče ali težje, da bi se pripadnik vsak dan vračal domov, odredi obvezna prisotnost na določenem kraju. Čas ko je pripadniku odrejeno bivanje na določenem kraju, ne šteje v delovni čas, temveč izključno v čas počitka, saj se lahko v tem času posveča lastnim interesom (z omejitvami hišnega reda in/ali krajevnih razmer). Čas počitka je namenjen povračilu psihofizične moči, zato v tem času delodajalec ne sme pripadniku nalagati nobenih zavez in delovnih obremenitev, niti delavec ne sme pričakovati, da bo klican na delo.

 

S spoštovanjem.