Spoštovani člani,

Sindikat Ministrstva za obrambo je  posredoval dopis ministru za obrambo in načelniku Generalštaba Slovenske vojske, v katerem opozarjamo na pravno nedopustnost uporabe določbe brez ustreznega plačila, ki omogoča odreditev bivanja v vojaški enoti, zavodu ali drugem določenem mestu.

V nadaljevanju objavljamo celotno besedilo dopisa:

MINISTRSTVO ZA OBRAMBO

Minister

mag. Borut Sajovic

Generalštab Slovenske vojske

generalpodpolkovnik Robert Glavaš

načelnik

Zadeva: Nedopustnost prisilnega bivanja na določenem kraju brez ustreznega nadomestila

Spoštovani,

v Sindikatu Ministrstva za obrambo smo prejeli UKAZ za organizacijo in izvedbo zimskih otroških taborov v letu 2025, pri čemer opozarjamo na pravno vprašljivost določbe, ki omogoča odreditev bivanja v vojaški enoti ali zavodu oziroma drugem določenem mestu (12. točka 2. odstavka 96. člena Zakona o obrambi), brez določenega posebnega dodatka.

1. Pravna vprašljivost izvajanje določbe 12. točke 2. odstavka 96. člena Zakona o obrambi (ZObr)

1. odstavek 96. člena ZObr določa:

Delavec, ki poklicno opravlja delo na obrambnem področju, je po odločitvi nadrejenega dolžan zaradi potreb službe opravljati delo v posebnih delovnih pogojih.

2. odstavek 96. člena ZObr določa, kateri so ti posebni delovni pogoji, v 12. točki 2. odstavka 96. člena ZObr pa je pod posebne pogoje dela zapisano - bivanje v vojaški enoti ali zavodu oziroma drugem določenem mestu.

Za posebne delovne pogoje se šteje delo v delovnem času, ki je za delavce manj ugoden, in delo v manj ugodnih delovnih pogojih ali z dodatnimi obremenitvami.

V Ukazu za organizacijo in izvedbo zimskih otroških taborov v letu 2025, ukazodajalec določa, da za to ni določenega posebnega dodatka, pri tem pa spregleda 5. odstavek istega člena ZObr, ki opredeljuje, da se zaradi opravljanja dela v posebnih delovnih pogojih plača delavcu poveča v skladu s splošnimi predpisi.

Dodatno ZObr v posebnih delovnih pogojih določa, da je delavec, ki poklicno opravlja delo na obrambnem področju, dolžan upoštevati ukaz nadrejenega, ki ga je dolžan spoštovati, opravljati delo v posebnih delovnih pogojih, kamor spada tudi bivanje v vojaški enoti ali zavodu oziroma drugem določenem mestu. Ključni problem te določbe je, da omogoča prisilno prisotnost pripadnikov SV na določenem kraju (zapisano v ukazu brez ustreznega nadomestila), kar pomeni omejitev njihovega prostega časa in povečano obremenitev.

To je v nasprotju z:

• Direktivo 2003/88/ES, ki določa, da se čas, v katerem je delavec prisoten na določenem kraju in podrejen navodilom delodajalca, šteje kot delovni čas;

• Zakonom o skupnih temeljih sistema plač v javnem sektorju, ki določa in opredeljuje dodatke za delo v manj ugodnem delovnem času;

• 27. členom Kolektivne pogodbe za javni sektor, ki se uporablja od 1. januarja 2025 in določa, da se čas dežurstva in čas pripravljenosti na določenem kraju štejeta v delovni čas;

• Sodno prakso Sodišča EU in slovenskih sodišč, ki so že obravnavala podobne primere in presodila, da prisilna pripravljenost pomeni delovni čas.

2. Relevantna sodna praksa

Prav tako je bistveno poudariti, da v primeru, ko je delavcu odrejeno bivanje v vojaški enoti, zavodu ali drugem določenem kraju, ne gre več za razpolaganje s prostim časom. Odločitev nadrejenega je ukaz, ki ga mora delavec spoštovati, pri čemer je vsakršni odklon sankcioniran. Poleg tega se mora delavec podrejati vojaškim predpisom in hišnemu redu, kar pomeni, da je pod stalnim nadzorom in v stanju pripravljenosti. Zato ta čas ni primerljiv s prostim časom v zasebnem življenju, temveč ga je treba evidentirati kot delovni čas ali ustrezno nadomestiti. Pravna praksa jasno kaže, da takšna omejitev predstavlja delovni čas in ne prostega časa.

2.1 Sodba Sodišča EU C-742/19

Sodišče EU je v tej sodbi jasno presodilo, da:

• Obvezna prisotnost na določenem mestu pod pogoji delodajalca pomeni delovni čas.

• Če delavec ne more svobodno razpolagati s svojim časom, gre za delovni čas in ne za prosti čas.

• Nacionalna zakonodaja ne more izničiti te pravice, saj gre za zaščito delavcev pred prekomerno obremenitvijo.

2.2 Sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 196/2018

Vrhovno sodišče RS je razsodilo, da se pripravljenost na delovnem mestu ali določenem kraju, kjer delavec ne more prosto razpolagati s svojim časom, šteje za delovni čas.

2.3 Sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča RS PDP 445/2023

Sodišče je ugotovilo, da ZObr ne more izničiti delovne zakonodaje in evropskih direktiv, kar pomeni, da se prisilna prisotnost pripadnikov SV mora obravnavati kot delovni čas.

3. Vodenje in poveljevanje v kontekstu pravnih omejitev

Ker zakonodaja daje nadrejenemu pristojnost odločanja o posebnih delovnih pogojih, kamor spada tudi bivanje v vojaški enoti ali določenem kraju, je to vprašanje vodenja in poveljevanja. Vendar to ne izključuje spoštovanja temeljnih pravic delavcev, ki so določene v zakonodaji in sodni praksi.

Glede na to zahtevamo:

• Jasno razmejitev med pravico nadrejenega do odrejanja bivanja in obveznostjo delodajalca, da to bivanje kompenzira kot delovni čas.

• Pravno uskladitev 12. točke 2. odstavka 96. člena ZObr s sodno prakso in Zakonom o skupnih temeljih sistema plač v javnem sektorju ter Kolektivno pogodbo za javni sektor.

• Odrejanje bivanja v vojaški enoti ali zavodu oziroma drugem določenem mestu se mora obravnava kot pripravljenost na določenem kraju in se šteje v delovni čas, za katerega delavcu pripada tudi plačilo dodatkov za delo v manj ugodnem delovnem času.

4. Zahteva sindikata: Spoštovanje posebnih pogojev dela

Na podlagi zgoraj navedenega zahtevamo uradno pravno mnenje Ministrstva za obrambo in Generalštaba SV:

1. Na kakšni pravni podlagi se prisotnost pripadnikov SV obravnava kot prosti čas, čeprav morajo biti fizično prisotni in podrejeni hišnemu redu in se jim le-ta odredi po odločitvi nadrejenega?

2. Ali se pri izvajanju 12. točke 2. odstavka 96. člena ZObr dosledno spoštuje veljavna zakonodaja, kolektivne pogodbe in sodna praksa, vključno z določili o delovnem času, pripravljenosti ter pravilnem evidentiranju in plačilu opravljenih ur?

3. Zahtevamo, da se takšni ukazi odpravijo in da se pripadnikom ustrezno obračuna delovni čas v skladu z veljavno zakonodajo, kolektivnimi pogodbami in sodno prakso, zlasti ob upoštevanju sodbe Sodišča EU C-742/19.

Prosimo vas, da se do zgornjih vprašanj opredelite v roku 15 dni, saj gre za pomembno vprašanje varstva pravic pripadnikov Slovenske vojske.

S spoštovanjem,