Danes je bila podpisana Kolektivna pogodba za obrambo, zaščito in reševanje. To je pomemben dan za vse, ki delajo v sistemu, od katerega se vsak dan pričakuje pripravljenost, odgovornost in zanesljivost. In prav zato si ta dan zasluži tudi pošten in miren zapis.

Ob takšnih trenutkih se pogosto hitro ustvari vtis, da gre za nekaj, kar je bilo dolgo v nastajanju in se je zdaj preprosto zaključilo. Takšna razlaga je lahko privlačna, ker je preprosta, vendar pogosto prezre tisto, kar je bilo v resnici odločilno. Sistemske rešitve se praviloma ne zgodijo same od sebe. Ne premakne jih zgolj čas, še manj pa simbolna zgodovina. Premaknejo se takrat, ko nekdo ustvari okoliščine, v katerih jih ni več mogoče odlagati.

In v tej zgodbi je bila prav takšna prelomnica stavka dispečerjev 112.

Prav oni so s svojo stavko odprli proces, brez katerega te pogodbe danes najverjetneje sploh ne bi bilo. Njihov boj ni pomenil le odziva na lasten položaj, ampak je odprl prostor za širšo in bolj sistemsko ureditev pravic vseh zaposlenih na področju obrambe, zaščite in reševanja. Današnji podpis zato ni le formalni zaključek nekega pogajalskega cikla, ampak rezultat zelo konkretnega procesa, ki se je začel z jasnim povodom in z zelo določenim pritiskom.

To ni stvar interpretacije, ampak predvsem časovnice.

Kolektivna pogodba za obrambo, zaščito in reševanje ni postala realna takrat, ko je bila nekoč prvič omenjena kot ideja ali kot potreba. Realna je postala takrat, ko je bila vključena v dejanski pogajalski in stavkovni proces. V tem trenutku ni šlo več za načelno vprašanje ali za nekaj, kar bi ostajalo v prostoru splošnih želja, ampak za temo, ki jo je bilo treba začeti urejati konkretno, formalno in z odgovornostjo.

To je bistvena razlika, ki jo je vredno razumeti pravilno.

Pri takšnih zgodbah ni najpomembnejše vprašanje, kdo je bil prvi, ki je o nečem govoril, ali kdo je nekoč prvi opozoril na potrebo po določeni ureditvi. Pomembnejše vprašanje je, kdo je ustvaril trenutek, v katerem je morala država to vprašanje dejansko začeti reševati. In če današnji podpis pogledamo skozi to prizmo, potem je odgovor precej jasen.

Brez stavke dispečerjev 112 in brez procesa, ki ga je ta sprožila, bi bila kolektivna pogodba še vedno predvsem tema razprav, ne pa podpisan dokument.

To pa seveda ne pomeni, da je bil celoten nadaljnji proces enostranski ali preprost. Ravno nasprotno. Ko je bil enkrat odprt, je zahteval veliko več kot zgolj začetni pritisk. Zahteval je tudi resna pogajanja, potrpežljivost, pripravljenost na usklajevanje in dovolj razuma, da se konflikt pretvori v rešitev.

Prav zato je pomembno povedati tudi to, da so bila nadaljnja pogajanja v velikem delu vodena konstruktivno in odgovorno. Tako na vladni strani kot na sindikalni strani je bilo mogoče zaznati pripravljenost, da se odprta vprašanja ne uporabljajo le za simbolno dokazovanje pravice, ampak da se jih dejansko skuša urediti. In prav ta zrelost procesa je omogočila, da se je začetni konflikt sčasoma preoblikoval v dogovor, ki danes velja za vse zaposlene na tem področju.

To je pomembno poudariti tudi zato, ker današnja kolektivna pogodba ni pomembna le kot rezultat nečesa, kar se je zaključilo, ampak tudi kot začetek nečesa, kar se s tem šele zares odpira.

V prehodnih določbah pogodbe je namreč določen nadaljnji pogajalski okvir za vprašanja, ki so bila odprta že v stavkovnem sporazumu in še niso dokončno rešena. Med njimi so tudi vsebine, kot so nezgodno zavarovanje, varstvo pri delu in delo na dan praznika. To pomeni, da današnji podpis ni samo končni rezultat enega procesa, ampak tudi formalna podlaga za njegovo nadaljevanje.

In prav v tem je ena njegovih največjih vrednosti.

Kolektivna pogodba ni pomembna samo zato, ker danes obstaja. Pomembna je tudi zato, ker je prvič vzpostavila resen in predvidljiv okvir, znotraj katerega bo mogoče odprta vprašanja urejati naprej. Za veliko zaposlenih na področju obrambe, zaščite in reševanja je to prvi resen znak, da njihov položaj ni več razumljen kot nekaj, kar se bo urejalo sproti, parcialno ali po potrebi, ampak kot področje, ki zahteva lastno, trajnejšo in sistemsko ureditev.

Zato je prav, da današnji dan razumemo celovito.

Ne kot trenutek za tekmovanje v simbolnih zaslugah in ne kot priložnost za poenostavljene zgodbe o tem, kdo naj bi bil danes »lastnik« tega dosežka. Takšni trenutki si zaslužijo več resnosti. Zaslužijo si miren pogled na dejstva in predvsem spoštovanje do zaporedja dogodkov, kakršni so dejansko bili.

Če pogledamo to zaporedje brez odvečnega hrupa, je slika precej jasna. Najprej je bila stavka. Nato so sledila pogajanja za razreševanje stavkovnih zahtev. Potem je bil sklenjen stavkovni sporazum, ki je v svoji vsebini omogočil, da je bila danes podpisana kolektivna pogodba. In z njo so bila hkrati odprta tudi nadaljnja pogajanja o pomembnih vsebinah, ki ostajajo del iste zgodbe. V pogajalskem procesu za KPOZR smo sodelovali vsi sindikati s področja obrambe (SMO, SVOZD, SPMO in SVS), ki smo med seboj delovali konstruktivno in nastopali enotno, kar se odraža v enotnem podpisu KPOZR. Za to se jim iskreno zahvaljujem in jih hkrati tudi v prihodnje pozivam k takšnemu medsindikalnemu sodelovanju, ki v ospredje postavlja interese zaposlenih.

Zato je danes pošteno zapisati nekaj zelo preprostega.

Današnja Kolektivna pogodba za obrambo, zaščito in reševanje ni padla z neba in ni zgolj naravni konec dolgega administrativnega procesa. Je neposredna posledica stavke dispečerjev 112, pogajanj Sindikata Ministrstva za obrambo, delovanja stavkovnega odbora in stavkovnega sporazuma, ki je to vprašanje prvič spremenil iz ideje v obveznost.

In če želimo današnji dan zapisati korektno, brez nepotrebnega egoizma in brez populističnega pripisovanja zaslug, potem je treba prav to povedati jasno:

hvala dispečerjem 112.

Predsednik SMO

Marjan Lah