Do sedaj je tožbo zaradi oškodovanja vložilo že preko 1.500 pripadnikov SV z zahtevo, da se čas pripravljenosti na delovnem mestu šteje v delovni čas, in so tako pripadniki upravičeni do plačila v višini 100% urne postavke. Vendar pa kljub referenčni sodbi Vrhovnega sodišča RS, sprejeti na podlagi mnenja sodišča EU, in obljubam o sistemski ureditvi izreka sodbe do realizacije tudi po več kot desetih mesecih še vedno ni prišlo.
Na tem mestu sicer ni mogoče reči, da do poskusa sistemske ureditve tega vprašanja ni prišlo, vendar pa je učinek ničen, vse skupaj je ostalo le na praznih obljubah, posledično pa so sodišča, državno odvetništvo in sindikalne odvetniške pisarne (pre)obremenjeni s pravdnimi postopki v sojenjih o že razsojeni zadevi.
Tako ne samo, da zakonodaja RS ne prenaša v pravni red direktive EU in odločitev sodišča EU, ignorira tudi odločitve Vrhovnega sodišča RS.
Vsled vsega zgoraj naštetega, in predlaganih vsebin predvidenih sprememb in dopolnil Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV), sta SMO in SVS poslala pismo predsednici Evropske komisije Ursuli von der Leyen, v katerem sta komisijo opozorila na nepripravljenost RS pri spremembah nacionalne zakonodaje skladno z Direktivo EU št. 2003/88/ES in s tem posledično nadaljevanje nemotenega sistemskega kršenje pravic pripadnikov SV.
Tako je SMO na prvotno besedilo predloga sprememb in dopolnil ZSSloV, kjer se je mimogrede skozi stranska vrata poskusilo uvrstiti določilo, s katerim bi se z zakonsko materijo zaobšlo sodbo Vrhovnega sodišča, podal negativno mnenje s pripombami. Na našo zahtevo smo bili nato v procesu sprejemanja sprememb in dopolnil zakona s strani MORS seznanjeni z medresorsko usklajenim besedilom (v preteklosti se je že večkrat zgodilo, da so bili naši skupaj oblikovani dogovori drastično spremenjeni v procesu medresorskega usklajevanja), kjer je bilo predlagano, da straža predstavlja izjemo od delovnega časa, določenega v Direktivi 2003/88/ES, posledično pa se čas pripravljenosti na določenem kraju v času opravljanja stražarske službe šteje v delovni čas. SMO je na predstavitvi sprememb in dopolnil opozoril tudi na nesprejemljivo neupoštevanje zakonsko varovanih kategorij delavcev v primeru razglasitve povišane pripravljenosti, pojasnjeno nam je bilo, da to velja od primera do primera različno, a samo za tiste, ki so predhodno podali soglasje za tovrstno delo. Kljub temu to ni nedvoumno zapisano v predlogu sprememb in dopolnil zakona.
In končno, kot rezultat procesa je Vlada RS v odločanje Državnemu zboru poslala predlog sprememb in dopolnil ZSSloV, kjer je vse ostalo enako, le plačilo za pripravljenost na določenem kraju pri opravljanju stražarske službe v višini polnega delovnega časa je iz njega izpadlo.
In od tod tudi občutek, da je vse skupaj le »mazanje oči« in kupovanje časa, da bi čim več zahtevkov za pošteno plačilo za opravljeno delo pripadnikov SV zastaralo. Kako to vpliva na razpoloženje pripadnikov SV lahko samo ugibamo, lahko pa ugotovimo, da njihovo število skozi leta konstantno upada, pričujoč primer pa tudi ne vzbuja pretiranega zaupanja v sistem.